Egipet 2004

Zapis od patuvanjeto vo Egipet 07.10.2004 godina
po povod 30 godišninata na brakot

Ova se dvajcata sonuvaci koi plovat po Crvenoto more kon Rajskiot ostrov na maloto brotce koe se vika
"Mojot son"

Zapišano 31.12.2004

Zapisot go počnav po vrakanjeto. Ostaviv vreme vpečatocite da stivnat, strastite da se smirat i da zapišam so bistra glava kako ja proslavivme 30-godišninata (bisernata godišnina) na našiot brak.

Rešenieto za patuvanje vo Egipet beše ednoglasno. Zelbata da gi vidam piramidite beše moja ušte od detstvoto, a Borče bez razmisluvanje go prifati predlogot na soprugata.

Zaminavme za Belgrad na 7-mi oktomvri vo ranite utrinski časovi so avtobus na “Mlaz Bogdanci”. Beše mnogu studeno i maglivo utro, zimata veke tropaše na vrata. Patuvavme udobno i vo Belgrad pristignavme tokmu na vreme, za da stasame na avionot so koj poletavme kon Afrika.

Avionot na JAT so 180 patnici beše poln, letot kako i sekoj drug let, no se se promeni koga pod nas ja vidovme Afrika. Letavme vo vreme na zalezot na sonceto i boite bea nešto što so zborovi teško moze da se opiše.

Našata prva stanica beše Hurgada, potočno letuvalište na Crvenoto more, koe prv pat go vidovme od avion vo večernite časovi na 7-mi otomvri. Gletka što ne se zaborava, bajka za očite. Osvetleni hoteli, bazeni, gradini kako skapoceni kamenja rasfrlani kraj bregot... gletka koja go pobedi mojot strav od letanje i jas ne osetiv koga avionot ja dopre pistata. Od bajka me razbudi aplauzot so koj vooduševenite patnici go nagradija pilotot za uspešnoto sletuvanje.

Po kratkata procedura na aerodromot se upativme so avtobus do hotelot. Vodičot po ime Vlada ni objasni deka ima promeni no za sreka se pogodni za nas: namesto izbraniot hotel ”Princes Palas” so 4 ke ne smestat vo kompleksot “Makadi” so 5 zvezdički. Nikoj ne se buneše, bevme izmoreni i premnogu oblečeni. Beše veke 20 časot, beše toplo i nam ni bea teški paltata vo race kako i čorapite i čevlite na noze. Vlegovme vo preubav restoran kade ne posluzija so ladni kokteli i sokovi.

Za spomen pred "nasiot bazen"

Na site što plativme “ol inkluziv” ni bea staveni alki na racete i daden ni beše spisok so upatstvo, kade i što se ni sleduva so taa alka. Potoa dobivme klučevi i vlegovme vo sobite.

Bea preubavi, ednostavni i elegantni so mebel od kovano zelezo i vo kombinacija so mermer. A vo sobata se što ke posakaš, televizor so satelitska, frizider so pijaloci, klima ured, pogled kon gradinata i so izlez na terasa opremena so prekrasna masa i fotelji. Kupatiloto isto taka prikazna za sebe, celoto vo mermer i golemo kako mojata dnevna soba. Za opremenosta što da pišuvam - od peškirite do postelninata se kako da beše novo i neupotrebuvano, se čisto i mirisno. Borče vednaš otide vo potraga po restoranot kade što ne čekaše večera a jas ostanav vo soba za da uzivam vo tušot i ladovinata. Istrazuvajki vo golemiot hodnik, vo dvokrilen plakar poln so pregradi i zakačalki, otkriv ogromen sef so upatstvo za upotreba. Problemot beše što ne ponesovme vredni raboti za da go napolnime, ha, ha,ha. Sepak ni posluzi - gi stavavme novčanicite koga odevme na plaza.

Borče se vrati navečeran no umoren bidejki vrtel krugovi nemozejki da ja najde sobata a se razbira i nevestata. Ne zaspavme, ednostavno potonavme od vpečatoci i izmorenost.

Prekrasni parkovi sred pustina...

Utroto rano trgnavme vo istrazuvanje na okolinata... bazen do bazen vo najrazlini formi, gradini polni so raznobojni cvekinja, zelena treva kako tepih, pateka od mozaik čii mermerni pločki, klupi za sedenje, golemi kjupovi kako od vremeto na Ali-baba rasfrlani kako ukras po trevata i što ušte ne! Moreto i ne beše tolku vazno koga patekata što vodi do bregot, dolga okolu 300 metri, e tolku interesna. Bazenite preubavi i golemi so čista sina voda, okolu niv mali restorančinja i lezalki mamat da se ispruzite a kelnerite so ovošnite kokteli vednaš trčaat da ve posluzat.

Najposle dojdovme i do plazata vozbudeni od rajot vo koj prestojuvavme, a taa plazata prekrasna. Od palmini lisja napraveni čadori i masički, nasekade lezalki, delat golemi peškiri na onie što nosat alki i mozat da se posluzat so što sakaat od šankovite kraj moreto.

P r e k r a s n o !

Samo sinoto nebo, toploto sonce i ičstoto more bea dovolni čovek da zaplače od radost...

Plazata...

Toa utro na 8-mi oktomvri Viki i Borče bea vo rajot.

Poleka se vrativme od bregot barajki go restoranot vo koj

trebaše da doručkuvame, a tamu novo iznenaduvanje: prebogata švedska masa, jadenja što mozeš samo da gi zamisliš, okolu dvaesetina vidovi na peciva, a pred tebe pravat palačinki na koi treba da staviš nekoj od ponudenite prelivi, od druga strana dvajca kuvari przat slanina, pravat omleti a naokolu ponudeni bezbroj vidovi salami, sirenja, salati, slatki ...

Momceto

Po doručekot povtorno se upativme kon plazata. Se ispruzivme na lezalkite i počnavme da pišuvame poraki na mobilen. Zelbata beše na decata da im preneseme del od ona što go dozivuvavme. No porakite ne bea pogogodni - premalku zborovi za premnogu da kazeme. Zatoa se upativme vo potraga po internet, a toj internet kafeto vednaš do plazata. Taka ja spodelivme radosta so najmilite.

Moreto beše bistro, toplo i mnogu soleno, sonceto ušte potoplo, ponudata vo restorančeto raznovidna a nie ispruzeni kraj bregot go

troševme vremeto i čustvuvavme kako toa brgu i bezmilosno minuva.

Vremeto za ruček beše prilika da se uverime vo izvonrednite sposobnosti na kujnata i da se voshituvame na ponudenoto. Dovolno beše da prošetaš, da gi podigneš kapacite na ogromnite metalni posudi, da pomirisaš, da vidiš i veke se čustvuvaš najaden. Nema mesto za nabrojuvanje na mesa, ribi, gotveni jadenja, salati, predjadenja....

Za ovaa prilika ke go zabelezam najvpečatlivoto na toj prv ruček vo Hurgada: - oddelot za slatki !

Vo toj prekrasen del se nasmevnuvaa triesetina raznovodni torti, bezbroj vidovi sitni i krupni kolači, kremovi, ovošni kupovi, lšagovi ... što da napišam ? Toa ne bea samo torti i slatki toa beše eden vid izlozba na umetnički dela koi plenea so svojot izgled i vkus - mojata slavna dieta otide vo nepovrat.

Osamen vo igradata na prekrasna sahovska tabla

Po ručekot se smestivme kraj bazenot. Okolu bazenot blizu do

našata soba imaše i programa so koja gostite gi zabavuvaa. Izborot beše golem : aerobik, stomačen tanc, ping-pong, vaterpolo... Poigravme malku ping-pong, plivavme slušajki ubava muzika i uzivavme. Denot brgu minuvaše, sonceto zaogaše i nie se pribravme vo soba da porabotime malku na našiot izgled. Se doteravme i trgnavme na večera. A vo restoranot nova postava, novi jadenja, nadvor postaveni skari i se gotvi vo z`ivo. Sviri muzika a se e osvetleno i svečano. I da ne sakaš mora da probaš, barem nekoe jadenje, barem nekoe slatko...

“Izmačeni” od večerata trgnuvame na prošetka i razgleduvanje, vo potraga po se ona što sleduva spored spisokot za na[ata alka. Zaedno so nas se Dragan i Sawa, mlad bračen par od Skopje. Nie slavime 30 godi[nina, tie se na bračno patuvawe, a spored godinite bea i gi čustvuvavme kako svoi deca. Prvo dojdovme do najbučniot restoran po ime {i[a, ureden vo orientalen stil, kade na programa be[e magioničarska točka. Vo dvorot bea naredeni mali niski stolčiwa i vedna[ [tom sednavme ni donesoa nargile za da zapalime. Toa e ne[to kako pu[ewe lule no ne pu[i[ nikotin tuku po `elba bira[ ovo[na smola i pu[i[ a vo ustata ti ostanuva vkus na jabolko, jagoda t.e. na odbranoto ovo[je.

Nevestata gusnala sto se naslo pri raka, ha, ha

I taka vidovme i probavme kako se dengubi na muslimanski način. Potoa se redea akrobati, tančarki, lu\e na [tuli .... Prodol`ivme vo potraga po druga zabava niz ogromniot kompleks na hoteli. (Kompleks golem otprilika kako dve skopski naselbi , naprimer Taftalixe 1 i 2).

Ima[e dva teatri na otvoreno, tri [ahovski poliwa sred osvetleni parkovi, teniski tereni otvoreni cela no], italijanski restorani, pivnici, 30 tina bazeni , tereni za odbojka .... i taka gi najdovme srbite i crnogorcite od na[ata grupa kraj golemiot bazen pokraj barot “Ganzebil”, pa im se pridru`ivme. Tuka pak moravme ne[to da naračame. I da znaete ne e lesno pak da zjapa[ vo menito i da neznae[ [to koktel da odbere[, a naj interesno e [to cenata ne ti e bitna, se e besplatno so vol[ebnata alka so koja postojano mafta[ pred kelnerite.

Docna se pribravme i zaspavme izmoreni od odmorawe i dengubewe.

Toj 8 oktomvri zgasna, a na nego sli~ni bea i ostanatite osum dena od prestojot vo Hurgada. Site prekrasni i site za pametewe. Serazlikuvaa samo denovite koga odevme na izlet, a nie od ponudenite tri izleta bevme na dva.

Prviot be[e poseta na drevnite gradovi Karnak i Luksor, vtoriot plovidba so brod do Rajskiot ostrov, a tretiot organiziran so xipovi niz pustinata vo poseta na beduinite - go preskoknavme. Vozeweto so xip ni e vo sve` spomen od Mavrovo kade pri edno vozewe bevme streseni vo bukvalna smisla, a beduinite ne ni mirisaa ubavo pa nemavme `elba da večerame kaj niv.

Izletot vo Karnak i Luksor be[e na 9 oktomvri, tretiot den od

na[iot prestoj. Znači prviot den sletavme, vtoriot začudeni gledavme i se čudevme kade sme a ve]e tretiot navlegovme vo istorijata na Egipet i misteriite na minatoto.

Trgnavme od hotelot vo 7 časot izutrina, grupata golema okolu

40-tina, avtobusot nov i udoben a vodičot Dimitrie be[e na[a generacija, be[e [armanten i podocna se uverivme mnogu pameten, barem za oblasta za koja be[e specijalist - istorijata na Egipet. Ni objasni deka site avtobusi koi se prijavile za poseta na Karnak i Luksor treba da odat vo konvoj so policiska pridru`ba zaradi bezbednosta, a seto toa poradi nastanite vo minatoto koga se ubieni grupa turisti. Konvojot koj se formira[e na 9-ti oktomvri broe[e 70-tina avtobusi.

Minavme prvo niz Safaga, pristaniste na bregot na Crvenoto more so 50.000 `iteli od kade axiite odat vo Meka. Potoa patot vode[e niz arabiskata pustina, niz varovnički planini se do Kena. Dodeka se vozevme, na[iot vodič ne vra]a[e vo ponovata istorija na Egipet vo dalečnata 1853 godina, vo vreme na osmanliskoto carstvo koga Said pa[a prijateluval so francuskiot konzul Ferdinand Leseps, koj pak vo Egipet gi donel delovnite lu\e i koj e zaslu`en za gradeweto na Sueckiot kanal. Kanalot počnal da se gradi 1859 godina i doznavme deka gradot Port Said go dobil imeto po Said pa[a. Po smrta na Said na vlast doa\a Ismail vo čie vreme se otkrieni faraonskite grobnici i vo toa vreme egipetskite antikviteti bile mnogu barani [to znači i deka najmnogu se prodavani. Vo toj period vo Egipet se sadi i izvezuva pamuk, a Ismail na taa osnova zima krediti od evropskite bankari so cel Kairo da go pravi sličen na Pariz. Toj e čovekot koj od |uzepe Verdi ja poračal “Aida” za otvoraweto na Sueckiot kanal, na koe otvorawe prisustvuvale mnogu kralevi i vidni lu\e od toa vreme. Vo 1985 godina Amerika go nadminuva Egipet vo proizvodstvo na pamuk i Ismail za da gi vrati kreditite prodava akcii od sueckiot kanal i toa na Anglija. Kralicata Viktorija gi dobila za eftini pari akciite za najznačajniot kanal vo toa vreme.

Duri po izminati 99 godini i mnogu peripetii Suec pripadnal na Egipet i zatoa velat deka - kanalot e gordost i taga na Egipet.

Vozejki se niz monotoniot predel, vodičot raska`uva[e za Romel-pustinskata lisica, koj vo 1942 godina vlegol vo Egipet od Libija so cel da ja otseče angliskata vojska i preku Turcija polesno da dojde do Rusija. Britancite hrabro se sprotistavile i od toa vreme e poznata bitkata kaj Ed-a-la Mena vo Maroko kade britancite izvojuvale pobeda.

Po osnovawe na Izrael site sosedi mu objavija vojna, vo 1948 Egipet ja zagubil vojnata za vreme na Faruk. Faruk koj zime prestojuval vo Kairo a lete vo Aleksandrija si zaminal od Aleksandrija so brod za Italija. Po nego noviot re`im bil zaedno so britancite. Bilo vreme na glad, golema nema[tija, golem natalitet, mnogu poplavi i vo toa vreme se rodila ideja za podigawe brana na Nil. Brana od koja ke se pu[ta voda za proizvodstvo na struja. Za taa cel Egipet nemal pari, Naser koj vo toa vreme bil na vlast mo`el da zeme pari i od Amerika i od Rusija i toj go nacionaliziral kanalot vo ime na narodot vo traewe od 56 godini. Angličanite i Francuzite kako sopstvenici na kanalot, se pobunile i izbila vojna. ON ja sprečile vojnata i ne dozvolile nacionalizacija. Vo 1967 godina Egipet im go zatvoril Akaba zalivot na Izraelcite i tie go napadnale, vojnata trela 6 dena i toga[ Izrael go okupiral Sinaj i Sueckiot kanal. Vo 1973 godina počnala osloboditelna vojna i ON povtorno ja sprečile, a Sadat vo 1975 go povratil Sinaj i Sueckiot kanal. Po toj povod pretsedatelot Sadat sekoj 6-ti oktomvri go slavel kako pobeda i na edna takva proslava e ubien od Xihad. Do nego toj den sedel i dene[niot pretsedatel Hosni Mubarak za čie vladeewe najmnogu e počustvuvan napredokot vo Egipet.

I taka slu[ajki za minatoto na Egipet i vozejki se niz pustinskite predeli zabele`uvame deka poleka predelot zazelenuva. Poleka ja počustvuvavme blizinata na vodata a se posilno be[e vlijanieto na najgolemata afrikanska reka Nil. Golema, bavna i silna. Reka sto dava `ivot na 70 milioni `iteli, spored zborovite na Herodot -

Egipet e dar na Nil!

Niz prozorcite gledame kako siroma[nite selani primitivno gi obrabotuvaat nivite. Doznavame se vikaat felasi i nivniot prosečen `ivot e 61 godina za ma` i 65 za `ena. Se prehranuvaat prete`no so grav i so sladok crn čaj. Oblekata [to ja nosat se vika galabija.

Avtobusot zastanuva i pred nas stojat ogromni statui narečeni Memnonovi kolosi. Izleguvame od avtobusite kako mravki i se slikame so ogromnite spomenici na minatoto. ^učnuva[, se odalečuva[ i nikako da uspee[ da go opfati[ seto toa čudo vo malata slikička za spomen.

Ne zabele`av ni [to se, ni koi se ovie dva kolosa, samo gi gledav i mislev deka nikoga[ nema da se izbri[at od spomenot. No se izla`av, slednoto [to go vidov veke go bri[e[e videnoto. A slednoto be[e hramot na edinstvenata `ena koja vladeela kako faraon- kralicata Hat[epsut. Hramot vo podno`jeto na pustinskite planini kako da e del od niv, ogromen, rasko[en, veličestven....

Pred dvorecot na edinstvenata Hatcepsut

Yidovi, hodnici, terasi – kako li toa izgledalo koga vo ovoj hram `iveele lu\e i dali navistina bile lu\e, kako li toa izgledalo koga od Nil se nosela voda za navodnuvawe na gradinite na mo]nata kralica

Hat[epsut, kako .... kako ....

I taka so istite pra[awa prodol`uvavme ponatamu vo dolinata na faraonskite grobnici. Vo niv vleguvate vertikalno, t.e. se spu[tate vo zemja, odite niz hodnici čii yidovi se rasko[no ukraseni so crte`i, pa vrtite levo ili desno niz drugi hodnici povtorno rasko[no ukraseni so crte`i. Svetlosta na denot ostanuva nekade daleku zad vas i se pra[uvate kako crtale i gradele vo temnina? Kako i zo[to tolku dlaboko gi zakopuvale mrtvite ? Kako i koi bile majstorite na bogato ukrasenite podzemni hodnici ? Kako ? Zo[to ?

Veke odevme ponatamu, vodičot treba[e vo eden edinstven mal den da vnese tolku mnogu istorija tolku mnogu misterija, tolku mnogu fakti.... Nie, mislam na grupata od avtobusot ve]e ne mo`evme da vpivame, be[e toplo, be[e ve]e vreme za ruček i bea premnogu vpečatoci za edno malo pretpladne. Od avtobus ne prefrlija na brod a so nego preku Nil vo Karnak – najgolemoto svetili[ te na svetot posveteno na bogot na sonceto, bogot RA.

Vodičot Dimitrie odi napred i gi o`ivuva drevnite kameni blokovi, statui, kolonadi, stolbovi... izgradeni pred tolku mnogu godini, [to čovek i ne mo`e da si zamisli, a eve nie vo 2004 -tata [etame, gi dopirame i se trudime da gi razbereme. Pravime mala pauza za prekrasen ruček a potoa pak vo minatoto.

Pak Dimitrie pred nas a nie ve]e izmoreni se sopnuvame, ne doslu[uvame - dopirame kameni zdanija vo Luksor. Zaedno so nas vo ogromna reka na turisti se sudruvame so onie dojdeni od Kina, Japonija, Amerika, so stari, mladi, so del od 5-te milioni turisti koi godi[no go posetuvaat Egipet. Od mnogubrojnite opisi, fakti i pretpostavki [to uporno se obiduva Dimitrie da gi vnese vo na[ite glavi, sigurno e edno – nego nema da go zaboravime.

Koncentracijata se namaluva, nozete te`at, denot e na zao\awe a nie sonuvame za na[iot raj pokraj Crvenoto more. Se vrativme “doma” večerta vo 23 časot, večeravme i pravo vo krevet. Sonot ne obzema[e a vo nego se ona sto preku den sme go videle, faraoni, grobnici ...

Nevestata ceka na red za vlez vo piramidata, seta vozbudena...

Vtoriot izlet ke go opišam najdobro što znam, no veke sega sum sigurna deka nema da mozam da ja prenesam vozbudata i vooduševuvanjeto što go doziveavme i što ne strese do solzi, se razbira – radosnici.

Petiot den od našiot prestoj, vo ranite utrinski časovi so avtobus trgnavme kon Hurgada i na pristanitšeto vlegovme vo dva mali broda. Otprilika dvaesetina na eden brod. Se upativme kon rajskiot ostrov. Denot beše pretopol, okolu 40 stepeni, vozenjeto so brod beše prijatno poradi postojanoto pirkanje na veterot, a nie vozbudeni patuvame vo nepoznato. Po kratkoto vozenje zabelezavme bel ostrov srede sinoto more i nabrgu zastanavme vo negova blizina. Po skali od jazinja se simnuvavme od brodot pravo vo more, no vo plitkoto kraj bregot. A ostrovot bel, topol i načičkan so kukički od palmini lisja vo čija ladovina moze da najdete bar, restoran kako i prekrasno čisto hemisko ve-ce. Plazite rajski, ne slučajno ostrovot go dobil imeto, vodata neobično sina i čista a mali sitni zelenkasto zolti ripčinja plivaat kraj vas. Ostanavme vo ovoj raj, okolu dva časa, se ispentarivme na brodot i prodolzivme kon koralnite grebeni. Vodičot ni objasni deka najstrogo e zabraneto kršenje na koralite i zemanje za spomen školki od moreto! Ni reče deka na aerodrom pri odenje bi mozele i da ne zadrzat dokolku otkrijat deka nešto sme zemale.

* * *

I sega doaga najvaznoto, brodot zastana na bezlično mesto nedaleku od bregot na nekoj neugleden ostrov. Ni rekoa da si odbereme peraji i maski so cevki za dišenje i da vlezeme vo moreto. Ni rekoa deka nema opasni ribi bidejki dlabočinata ne e pogolema od desetina metri. Vednaš se opremivme i nie dvajcata megu prvite vlegovme vo voda. Nurnavme so glavite i počnavme da gledame vo dlabočinite okolu brodot, ništo neobično pa prodolzivme kon bregot.
Samo što otplivavme desetina metri se najdovme vo drug svet, svet na iljada boi, svet na iljadnici raznovidni ribi i ušte porazlično oboeni korali. Niz cevkite go slušavme svoeto vozbudeno dišenje a srcata ni čukaa vo grloto. Vozbudata beše pregolema. Gi podignavme glavite gi izvadivme maskite i dvajcata vozbudeno plačevme od radost. Potoa drzejki se za race, kako mali deca i se prepuštivme na morskata struja koja pred našite oči gi otvoraše bogatstvata na morskite dlabočini.

Od edna strana dve mali silno zolti ripki so crni tigresti šari ni gi dopiraaa racete, a veke na drugata strana ogromni sino zeleni ribi vo jato pominuvaa kraj nas.. Borče silno me povleče pokazuvajki so prst na edna ogromna moruna, golema kolku našata trpezariska masa, kako odejki nanazad se krie vo edna peštera. Gledaš i si misliš - ne toa ne sum jas vo moreto, toa e film, toa e fantazija, toa se soništa.
I sonuvavme dolgo so širum otvoreni oči gledajki gi morskite ubavini, čustvuvavme vozbuda od blizinata na ogromniot broj na raznovidni zivotni koi okolu nas kako da igraa. Nekade od daleku dopiraše zvukot na sirena, toa našiot brod gi povikuvaše spobudalenite turisti koi so zadnicite dignati na površina se prpelkaa vo moreto. Posledni se pribravme, ne sakavme da izlezeme, ni beše preubavo.

Povtorno bevme i go doprevme rajot, bevme vo blizina na rajskiot ostrov, brodot go noseše imeto “moj son” a nie sonuvavme.

Najposle po dolgoto svirenje kapetanot uspea da ne pribere na brodot, a tamu iznenaduvanje. Dodeka nie plivavme posadata podgotvila prekrasen ruček: morska riba so prilog od modri patlidani i morkovi i salata od kompiri. Se redime vo redica sekoj so svojata činija i pribor i ni delat od spomenatoto, potoa od bure polno mraz si zimame pijalok konzerva i pravo na gornata paluba, jademe i uzivame na toploto sonce. Nakisnatite prsti, zbrčkani od predolgoto banjanje si doagaa na sebe, a nie edni so drugi si gi raskazuvame gletkite koi vsušnost i ne se raskazuvaat.

Izletot prodolzi i brodot zaplovi kon drugo koralno ostrovo, no veke ne beše isto. Povtorno gi stavivme maskite na glava, povtorno gi nakisnavme prstite, povtorno sonuvavme. No sonuvavme son sto veke sme go sonile. Za pribiranje od voda ovoj pat ne svirea od brodot, izmoreni se pribravme i trgnavme kon pristaništeto, se vrakavme “doma”.

Ete tolku , ova dozivuvwe ostanuva vrezano vo srceto, ostanuva i nadezta deka nekogaš ako ne vo ovoj, togaš vo nekoj drug zivot, ke go povtorime !

Go opišav petiot den od našeto patuvanje, a šestiot, sedmiot i osmiot neznam kade gi igubivme. Se sekavam samo deka se banjavme vo toploto more, se gostevme niz restoranite šetajki gi portokalovite alki, gi sreduvavme vpečatocite, gi razvivavme filmovite, druzevme so grupata i sonuvavme. Utroto, devetiot den grupata povtorno na kupče, ovoj pat spakuvani i tazni vleguvavme vo avtobusot. Zaminuvavme od rajot narečen Makadi - Soraja. Se zboguvavme so kuvarot, kelnerite, sobarite, gi polnevme očite za spomen, za posleden pat so prekrasnite bazeni i gradini, so parčeto raj od Crvenoto more.

Utroto na 15-ti oktomvri se vozevme kon Kairo. Patot se branuvaše niz pustinata a pred nas postojano se dvizeše fatamorgana vo vid na vlazen asfalt. Nad nas pekolnoto egipetsko sonce vodeše vojna so klima uredite na avtobusot. Kraj leviot prozorecot minuvaše ednoličen predel od beskrajni pesočni prostranstva načičkani so bezbroj dalnovodi, kraj desniot pak se branuvaše Crevenoto more vo svoite temno modri nijansi i ne pozdravuvaše. Cinam tazeše po nas, udirajki so ogromnite branovi vo karpite kraj diviot breg.

Odvreme navreme kraj bregot ke nikneše kompleks od preubavi hoteli i gradini za potoa povtorno bregot i moreto da ja prodolzat svojata monotonija.

Večerta na 15-ti oktomvri vlegovme vo Kairo.

No za Kairo vo vtoriot del od prikaznata.